Zgodba o Petru Nagliču in o tem, kako je Slovenija, kot jo poznamo danes, izgledala pred stotimi leti
Dokumentarni film FOTOGRAF razkriva izjemno zgodbo ljubiteljskega fotografa Petra Nagliča, ki je v prvi polovici 20. stoletja posnel več kot 10.000 fotografij. Naglič je, v na videz vsakdanjih prizorih, prepoznaval vznemirljive atrakcije in ji fotografiral kot foto-zgodbe, še pred nastankom sodobne fotoreportaže. Fotografije je na hrbtni strani opremljal s krajevnimi oznakami, datumi in opisi motivov ter jih s tem postavljal v kontekst časa in prostora. Peter Naglič je tako na svojih fotografijah ujel rojstvo sodobne slovenske identitete.
V filmu ekipa spremlja Nagličevega vnuka Matjaža Šporarja, ki se odpravi po sledeh dedove fotografske zapuščine. Da bi lahko opazoval svet, kot ga je videl Naglič, Šporar izdela poseben »vizir«, ki ga namesti na dedov fotografski stativ in vanj vstavlja prosojnice z dedovimi fotografijami. Skozi prosojnice tako znova odkriva mesta, s katerih je Naglič pred stotimi leti, po Sloveniji fotografiral svoje znamenite motive.
S pomočjo aplikacij umetne inteligence, smo z ustvarjalci britanskega studia Untold Garden, izbrane Nagličeve fotografije tudi oživili in tako v dokumentarcu ustvarili slovenske zgodovinske »filmske posnetke«, ki pa niso bili nikoli zares posneti.
Zgodbo v filmu sklene fotografska razstava, za katero sta fotografa in kuratorja Jože Suhadolnik ter Barbara Čeferin, izbrala trideset najboljših in najpomembnejših Nagličevih fotografij.
Petru Nagliču je glas v filmu posodil slovenski dramski igralec Matej Puc.
Scenarij in režija: Miha Čelar
DOP: Rožle Bregar
Ton: Vincent Laurence in Vjekoslav Mikez
Montažerka: mag. Saša Škulj
Animacije Nagličevih fotografij s pomočjo AI aplikacij: Max Čelar, Untold Garden
Glavni protagonist: Matjaž Šporar - vnuk Petra Nagliča
Glas Petra Nagliča: Matej Puc
Producent: Miha Čelar
Produkcija: ASTRAL FILM
Koproducent: RTV SLOVENIJA
V sodelovanju z Društvom Peter Naglič in Matjažem Šporarjem ter Slovenskim etnografskim muzejem in Miho Špičkom, soavtorjem razstave.
Razstava v SEM:
Slovenska kinematografska premiera
16. julij, poletni kino Mestnega kina Domžale - Arboretumu Volčji Potok
INTERVJU Z REŽISERJEM FILMA
FOTOGRAF
»Zgodba o možu, ki je s fotografskim aparatom ujel rojstvo sodobne slovenske identitete.«
Dokumentarni film o fantastični fotografski zapuščini Petra Nagliča.
V slovenske kinematografe prihaja najnovejši film Mihe Čelarja, avtorja dokumentarcev Moj čudoviti um, Codelli, iOtok, Sinovi burje, Dva brata, dve sestri in številnih drugih.
Čelar se je zgodbe, ki razkriva fotografsko zapuščino Petra Nagliča, lotil skupaj z Nagličevim vnukom Matjažem Šporarjem, ki si že desetletja prizadeva, da bi Nagličeve fotografije spoznala najširša slovenska javnost.
Naglič je v prvi polovici 20. stoletja posnel več kot 10.000 fotografij. V vsakdanjih prizorih je prepoznaval vznemirljive atrakcije in jih fotografiral kot zgodbe, še preden je nastala fotoreportaža. Naglič je svoje fotografije le redko prodajal, običajno jih je lepil v zgibanke, s katerimi je, kot sodobni fotoreporterji, pripovedoval zgodbe. Fotografski papirji tistega časa so imeli na hrbtni strani natisnjeno črtovje poštne dopisnice. Tja je Naglič zapisoval kratke vsebinske oznake: KAJ, KJE, KDAJ, KDO,… podobno, kot to počnejo tudi današnji novinarji.
Na Nagličevih fotografijah lahko tako razberemo, kako je skoraj vse kar poznamo danes, izgledalo pred stotimi leti.
Kako ste odkrili zgodbo o Petru Nagliču?
Miha Čelar; Ko sem pred štirimi leti pripravljal dokumentarec Konoplja osvobaja, ki govori o aktivistih, ki se borijo za legalizaciji konoplje, sem naletel na zanimivo fotografijo, na kateri italijanski vojaki na Ljubljanskem gradu na majhnem vrtičku gojijo indijsko konopljo. Hitro sem odkril, da je fotografijo posnel Peter Naglič, pri tem pa sem naletel tudi na knjigo: Moje življenje v svetovni vojni – Fotodnevnik vojaka, v kateri Naglič s fotografijo in besedo opisuje dve leti ujetništva italijanskih vojakov na Ljubljanskem gradu. Ljubljanski grad je bil med prvo svetovno vojno preurejen v avstro-ogrski vojaški zapor.
Da bi omenjeno fotografijo lahko uporabil, sem stopil v stik z Matjažem Šporarjem, ki pa me je takoj opozoril še na številne druge dedove fotografije. Ko mi je poslal približno 1.300 drugih fotografij, sem spoznal, da si Nagličeva fotografska zapuščina resnično zasluži filmsko uprizoritev.
Kako ste se ob tako obsežnem opusu lotili filma? Kako v zgodbo vtkati 1.300 podob?
Miha Čelar; Ker sem bil v devetdesetih letih tudi sam fotograf, sem na Nagličevih fotografijah takoj opazil fotoreporterski pristop. Naglič svojih motivov ni poslikal le z enim posnetkom, ampak pogosto z večimi, nemalokrat tudi z več deset ali celo sto posnetki. Z različnimi plani je prikazal tako detajle kot širše poglede in različne perspektive motiva.
Pri Plečnikovih gradbenih projektih, ki jih je poslikal več kot dvajset, pa se je na prizorišča vračal celo po več let. Tako je denimo fazno dokumentiral gradnjo stadiona za Bežigradom, današnjega Pionirskega doma, obnovo Ljubljanskega gradu, Navja, ljubljanskih Žal, cerkve sv. Mihaela na Barju, Narodne in univerzitetne knjižnice in mnogih drugih. V svoje reportaže je tako ujel tudi časovno dimenzijo, ki ji danes popularno rečemo »timelapse«.
Naglič se je z reportažno fotografijo lahko ukvarjal zato, ker sta z bratoma podedovala družinsko tovarno ščetk. Če bi se moral preživljati kot fotograf, bi verjetno fotografiral v kakem fotografskem ateljeju, kjer bi slikal predvsem portrete, poročne in jubilejne fotografije. Tako pa si je priskrbel terensko fotografsko opremo in se s fotografskim aparatom odpravil v svet.
Že leta 1910 se je udeležil velikega slovenskega romanja v Sveto deželo. Bil je zraven, ko so se v Sloveniji pojavila prva letala in ko so v Planici poleteli prvi orli. Na Veliki planini je še ujel zadnje velike črede konj, v Kamniku je zabeležil arheološko izkopavanje mamuta. V slovenskem visokogorju je poslikal skoraj vse planinske koče. Na Škrlatici, kamor se je povzpel z znamenitim alpinistom Jožo Čopom, pa je fotografiral blagoslov križa. Poslikal pa je tudi pohod na Svete Višarje, narcise na Golici, nedeljski izlet na Šmarno goro in številne vzpone na Triglav.
V tridesetih letih je po Gorenjski in v Ljubljani, na kar osmih filmih poslikal veliki slovenski evharistični kongres. Dlje časa je s fotoaparatom spremljal tudi gradnje znamenitih ljubljanskih stavb - Name, Nebotičnika, hotela Slon, palače Slavija ter prenovo ljubljanskega tramvaja in obsežno prenovo struge Ljubljanice.
Spoznanje, da je bil Peter Naglič pravzaprav fotoreporter, še preden je fotoreportaža sploh nastala, je narekovalo režijski pristop in naracijo filmske pripovedi.
Kako ste se potem lotili filmske zgodbe?
Miha Čelar; Ker ima film moč, da prek občinstva vpliva na družbo, sem si med drugim zadal tudi cilj, da bi dokumentarec Petra Nagliča postavil na piedestal priznanih slovenskih fotografov.
Ta naloga pa ni ravno lahka, saj je fotografija med umetniškimi zvrstmi pri nas veljala za nekakšno »desetnico« – nezaželeno hči, ki so jo likovni kritiki razglašali za navadno obrt, katere edina naloga je pomagati slikarjem pri slikanju.
Ta ozkogleda zamisel verjetno izvira iz obdobja impresionizma, ko so bili tudi slovenski impresionisti odlični fotografi. Kobilca, Jakac, Grohar, pozneje tudi Pilon in drugi so za seboj pustili izjemno zanimive fotografske opuse, ki pa zaradi podcenjevanja fotografije kot umetnosti, še danes ležijo v zasebnih predalih.
Malo znano je tudi, da so fotografa Avgusta Bertholda, ki so ga zaradi druženja z impresionisti, imenovali kar »peti impresionist«. Leta 1906 je Berthold posnel neostro fotografijo loškega kmeta pri setvi in prav ta fotografija je Ivanu Groharju omogočila, da je v značilni neostri impresionistični maniri leto zatem, naslikal svojega znamenitega Sejalca.
Slovenska fotografija je na veljavi pridobila med slovensko osamosvojitveno vojno, ko je skupina fotografov, zbranih okoli revije Mladina, ustvarila nekaj izjemnih fotozgodb in začrtala nove smernice sodobne slovenske foto reportaže.
Zato smo k filmu povabili dva izmed njih – fotoreporterja Jožeta Suhadolnika, ki je eden redkih, ki svoje motive še vedno fotografira na črno-beli film in jih nato po klasičnem ali digitalnem postopku pretvori v fotografije ter Barbaro Čeferin, nekdanjo fotoreporterko, danes kuratorko in ustanoviteljico edine stalne slovenske galerije za umetniško fotografijo, Galerije Fotografija.
Suhadolnik in Čeferin sta kurirala izbor petindvajsetih najboljših Nagličevih fotografij, ki smo jih na koncu filmske zgodbe razstavili v Slovenskem etnografskem muzeju. Vse Nagličeve fotografije so letos tudi prešle v stalno zbirko slovenskega etnografskega muzeja. Naslednji velik korak, ki zdaj čaka Šporarja, pa je vpis dedovih fotografij v register slovenske kulturne dediščine.
V filmsko zgodbo smo poleg Suhadolnika vključili še nekaj drugih slovenskih fotografov. Suhadolnik je pet Nagličevih motivov, po stotih letih, fotografsko poustvaril na svoj način. Njegove fotografije je razvil mojster ustvarjanja v fotografski temnici - Peter Fettich. Z industrijskim fotografom Petrom Škrlepom, ki izdeluje tudi sodobne različice starinskih kamer mehovk, kakršne je uporabljal tudi Peter Naglič, pa smo v nekdanjem fotografskem ateljeju Josipa Pelikana v Celju, v tehniki fotografije na steklo poustvarili enega izmed Nagličevih telovadnih motivov.
Z Nagličevim vnukom Matjažem Šporarjem smo se odpravili po sledovih dedovih fotografij. V ta namen smo izdelali poseben vizir, ki smo ga namestili na Nagličev fotografski stativ in tako dobili pripomoček za poustvarjanje »Nagličevih pogledov«. V vizir smo na različnih krajih vstavljali prosojnice z Nagličevimi fotografijami in tako odkrivali natančna mesta, od koder je pred stotimi leti fotografiral svoje motive.
S pomočjo ekipe londonskih digitalnih ustvarjalcev Untold Garden smo z aplikacijami umetne inteligence »oživili« skoraj 200 Nagličevih fotografij. Te smo zmontirali v zvočne filmske prizore, ki pa v slovenski zgodovini niso bili nikoli posneti. Tako lahko gledalci v filmu skozi Nagličeve fotografije vstopijo tudi v slovenske filmske arhive.
Kje in kdaj si bomo lahko ogledali film?
Miha Čelar; Slovenska premiera filma Fotograf bo 16. julija zvečer v letnem kinu Mestnega kina Domžale v Arboretumu Volčji Potok. V Ljubljani pa bo film na ogled 9. avgusta, v okviru letnega kina Slovenske kinoteke. Projekcija se bo odvila na muzejski ploščadi pred Slovenskim etnografskim muzejem. Nekaj predstav bo na voljo tudi v okviru letošnjega Foto Festa, v Kranju. Drugod po Sloveniji pa si bo film mogoče ogledati v kinematografih slovenske Art kino mreže.