Narodna galerija v letu 2018 obeležuje stoletnico delovanja. Začela je kot društvena galerija, postopoma pridobila prostore in sestavila nacionalno zbirko. Danes obsega stalna zbirka več kot 600 umetnin, ki nam ilustrirajo umetnostno ustvarjanje na naših tleh od 13. do 20. stoletja.

Poznamo naše umetnine? Jih imamo radi? Koliko so zares zasidrane v naši zavesti? Narodna galerija v jubilejnem letu vabi vse Slovence, da jo obiščejo, sprejmejo umetnine za svoje in v njih najdejo navdih.

Izbrane slike iz Narodne galerije bodo od marca 2018 do februarja 2019 razstavljene v Arboretumu Volčji Potok. Ne v izvirniku, marveč v povečavi in v reprodukcijski tehniki, ki ustreza parkovnemu prostoru in razmeram na prostem. Motivno imajo izbrane slike skupni imenovalec: večno lepoto in pomenljivost cvetja in žensk. Vsak mesec bodo v Arboretumu Volčji Potok razstavljene tri slike, tako da bo v letu dni skupaj na ogled 36 umetnin.

Vsaka slika bo pospremljena z osnovnimi umetnostnozgodovinskim podatki in s komentarjem cvetlične vsebine.

MAREC - skupina pomembnih žensk

Ivana Kobilca (Ljubljana, 1861 – Ljubljana, 1926)
Kofetarica, 1888
olje na platno, 180 x 140 cm
signatura:-
Zasebna last (Peter Hribar)

Po Dunaju je bil München druga pomembna študijska postojanka Ivane Kobilce. Tu je ostala deset let in v tem času slikarsko dozorela. V Münchnu se je usmerila v ateljejsko slikanje človeške figure. Med študijska dela sodijo predvsem podobe glav in doprsij izrazitih mladostnih ali starčevskih obrazov, ustvarjala pa je tudi žanrske podobe in portrete. Za njena münchenska dela je značilna temno rjava barvna paleta.
V drugi polovici 80-ih let so se v Kobilčinem slikarstvu pojavile prve žanrske podobe. To so bile sprva posamezne figure, naslikane po kostumiranih modelih, mere slik pa so bile manjše. Postopoma so bile kompozicije bolj komplicirane in mere slik večje. Slikarka je vedno bolj zajemala iz resničnega vsakdanjega življenja. Veliko spodbud je dobila v poletnih mesecih, ki jih je preživljala doma in na materinem domu v Podbrezju na Gorenjskem.
Med uspele žanrske slike lahko uvrstimo tudi Kofetarico, delo, ki je bilo slikarki posebej ljubo in ga ni želela prodati. Sliko je prvič razstavila v Ljubljani leta 1889, v drugem nadstropju realke in nekateri so jo označili kot Kobilčino najboljšo sliko. Slika je vzoren primer münchenskega realističnega žanra, ki se je zgledoval po holandskih mojstrih 17. stoletja. Kobilca je sicer slikala po modelu in izdelala tudi več študij glav starke v različnih zasukih. 
Besedilo: Narodna galerija


Dekleta se pozdravijo s fanti, stare tete pa s kavo, pravi ljudska pesem. Portretiranka je sicer meščanka, a ji z obraza beremo enako sporočilo. Kava ji ne pomeni samo luči v mrakobnosti poznih let, kar sugerira osvetlitev prizora, temveč življenju spet vnese barvo in vonj. Razbiramo ju s cvetlične dekoracije na skodelici in podstavku. Cvet je bodisi roža kar tako ali stilizirana vrtnica.
Ker je portretiranka gospa, ne pije kave s korca ali pločevinastega lončka. Za tanki kitajski porcelan je bila sicer prekratka, lahko si je pa privoščila servis iz keramike. Glede na način slikanja cveta in listov, pa tudi na rdeči in zeleni odtenek, ni mogoče zgrešiti podobnosti s tradicionalno furlansko keramiko. V Pordenonu (it. Pordenone) in okolici so sredi 19. stoletja postavili na noge keramično industrijo s prepoznavnim načinom poslikave, ki ga nekaj proizvajalcev še vedno ohranja. Čas nastanka portreta »Kofetarice«, večna modnost sodobnih izdelkov in utečeni trgovski stiki s Furlanijo govorijo v prid tej možnosti.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Jurij Šubic (Poljane nad Škofjo Loko, 1855 – Leipzig, 1890)
Franja Tavčar, 1887 
olje, platno, 134 x 101 cm
sign. in dat. l. sp.: Jurij Šubic 1887
NG S 1808, Narodna galerija, Ljubljana

S podobo Franje Tavčar je Jurij ustvaril enega svojih najboljših portretov. Dokolensko figuro dame v modni obleki in klobuku je postavil pred gledalca še tradicionalno. Okolje ni realno kot pri portretu Ivana Tavčarja, ampak ateljejsko aranžirano. Ograja na katero se naslanja, palma na njej in delno celo poza dame spominjajo na Tominčev Portret dame s kamelijo. Inteligenca, samozavest, meščanski ponos, živahnost govore iz plastično in živo modeliranega obraza. Mojstrsko je rešen problem črne barve; v gubah, v krznu in svili jo je Jurijev čopič oživil z virtuozno pretanjšanostjo. Morda je v svetlobi portret Ivana Tavčarja bolj svoboden, kot celota pa je ta s sproščenim razpoloženjem, neoporečno risbo in živo oblikovano glavo ilustracije dobe, v kateri je nastal in dokaz umetnikove zrelosti po šolanju v Parizu.
Besedilo: Narodna galerija

Na portretu je bolj od vrtnice, ki je klasični atribut ženske privlačnosti in lepote, zanimiva palma kencija. Kencija danes nosi ime Howea forstriana in je najbolj tipična rastlina dunajskih salonov v zadnjem stoletju habsburške monarhije. Tudi v prostorih, ki so bili bogato dekorirani z zavesami in zastori in zato mračni, je ta palma dobro uspevala in sčasoma zrasla v veliko in elegantno lončnico. Na portretu gospe Tavčarjeva lahko kencijo razumemo kot odmev prestolniškega šika. Kot salonski »rekvizit« priča tudi o družabnem meščanskem življenju tistega časa.
Besedilo: Arboretum Volčji Potok

Ivan Vavpotič (Kamnik, 1877 – Ljubljana, 1943)
Alma Urbanc, 1912
olje, platno, 175,5 x 135 cm
sign. l. sp.: I. Vavpotič
NG S 497, Narodna galerija, Ljubljana

Gosposki portretiranki delajo družbo gosposke vrtnice. Novemu družbenemu razredu premožnega meščanstva so pritikale nove vrtnice. Veliki cvetovi z jasno oblikovanim in izvlečenim centrom, od katerega se postopno odmikajo venčni listi, so značilnost hibridnih čajevk. Skrižane čajevke so se kot nov, takrat izrazito moderen razred vrtnic v času nastanka portreta že uveljavile po meščanskih vrtovih.
Razcveteni, a še ne do konca odprti cvetovi merijo na življenjsko obdobje portretiranke. Z izraza obraza in telesne drže beremo zadržanosti, že skoraj distanciranosti, ki ju narekuje družbeni položaj. Hkrati nam budni pogled in vrtnica na solarnem pleksusu poudarjata živost in čutnost ženske. Ne gre spregledati, da se barva vrtnic ujame z bravo ustnic in z odtenkom na licih. Vrtnica za pasom, rožnate ustnice in vrtnice v vazi so postavljene v trikotnik. Zdi se, kot iz zgornjega oglišča tega trikotnika lije dišeča mehka svetloba, ki osvetljuje portretirankino poprsje in obraz.
Vtis dostojanstvene obvladanosti odseva tudi iz barve vrtnic. Vrtnice druge barve bi bile v opreki s sporočilnostjo slike. Bledo rožnata s karneolskimi toni v globljih kotičkih cveta je še vedno polnokrvna, erotična vrtnica, a brez vsiljivosti rdeče, izumetničenosti rumene ali za poročeno žensko neprimerne bele barve vrtnice. 
Besedilo: Arboretum Volčji Potok